Slovenski kulturni center hrani okrog 300 likovnih del, ki si jih je pridobil z nakupi in donacijami, večji del pa so v zbirko prispevali udeleženci likovne kolonije Korotan, zato je značaj zbirke dokaj usklajen z značajem likovne kolonije. Sprva je bilo zbiranje likovnih del namenjeno opremi obnovljenega študentskega doma Korotan. Hodnike, delovne prostore, jedilnico in sobe bogatijo slike iz zbirke, ki jih upravljalec doma pogosto menjava.

Najstarejši deli v zbirki sta dve grafiki Lojzeta Spacala, ki je imel razstavo v Korotanu februarja 1997. Številčno izstopajo dela Gustava Gnamuša, Lojzeta Logarja, Jane Vizjak in Klavdija Tutte (vse dela na papirju). Znatno je število del, katerih avtorji so slovenski umetniki, ki živijo na avstrijskem Koroškem. Tovrstne vezi sodijo med temeljne naloge Slovenskega kulturnega centra na Dunaju; zbirka Korotan je očitno edina, v kateri se sistematično zbirajo dela slovenskih umetnikov s Koroške, kar je bilo doslej nekako spregledano, zbirki pa daje poseben status. V kratkem bi lahko povzeli, da likovna zbirka Slovenskega kulturnega centra Korotan zgledno predstavlja sodobno slovensko likovno tvornost s temeljnim poudarkom na slovenskem poznem modernizmu in postmodernizmu, z ustreznim zastopstvom na avstrijskem Koroškem živečih Slovencev in z veliko odprtostjo do mlade generacije nadarjenih ustvarjalcev, ki postopoma osvajajo likovno občinstvo. Upravljalec želi z nadaljnjim zbiranjem dopolnjevati in nadgrajevati sedanji seznam zbirke Korotan.

Glede na število zbranih del je zbirka dosegla stopnjo, ko njen upravljalec lahko dokaj svobodno razpolaga s fundusom. Tako del fundusa občasno tudi potuje. Februarja 2008 je bila odprta razstava v Mednarodnem centru za razvoj migracijske politike na Dunaju.20 Na sedežu Stalnega predstavništva RS pri OVSE v drugem dunajskem okraju so dela iz zbirke Korotan sposojena za oprema poslovnih prostorov; glede na izbor lahko sposojena dela ocenimo, da predstavljajo kvalitativno jedro zbirke. Po številu prevladujejo dela Žarka Vrezca in Gustava Gnamuša. Vrezčeva platna pritegnejo s finimi linijami na barvno enovitih ploskvah v kvadratnih formatih, ki jih obvladuje v formi križa utemeljena kompozicijska gradnja. Gnamušova dela so nasledek avtorjevega kontemplativnega razmisleka o barvi, ki pulzira na površini platna, gledalec pa dobi vtis, da se je odlepila od podlage in da lebdi v prostoru. Izrazito vlogo v prostoru je prevzela slika Andreja Jemca, ki izstopa z intenzivnostjo nanešenih barv in z energičnostjo široke poteze. čeprav majhno po velikosti, v prostoru žari tudi platno Milana Goloba, ki v nanosu barve išče učinke njenega sevanja in pri tem uporablja tudi flourescentna barvila. V območje postmodernizma nadalje lahko uvrstimo dela Dušana Fišerja, Sergeja Kapusa, Lojzeta Logarja, Marjana Gumilarja, Mirka Rajnerja in velik diptih Tuga Šušnika, medtem ko sliki Nikolaja Beera s svojimi pastoznimi nanosi spregovorita o ruralnosti. Povsem drugačna je barvno svetla krajina Klavdija Tutte; avtor je leseno ploščo opremil z aplikacijami, motivno pa posegel v antično tradicijo. S staro Grčijo se je soočil tudi Jurij Kocbek z dvema temačnima fotografijama s simboličnima naslovoma Iskanje spomina. Natalija Šeruga in Anja Jerčič pripadata mlajši generaciji nadvse subtilnih ustvarjalk; Šerugova, ki platna šiva na kovinske okvire, v tankih plasteh odstira opomine na minljivost, Jerčičeva prosojno odslikava podobe iz narave.