SKC
Korotan

Search
Close this search box.

Anton Levstek

Apologija za Korotan

Kulturni prostor brez meja, ne da bi padel v globalizacijsko zanko, kjer izgine samobitnost in integralnost  okolja, kot torišča preobražanja snovnosti v ustvarjalnem zanosu.

Iracionalnost čutnega, mesenost transcendence.

Nelagodno se počutim v pogovorih, ki ločijo naše in vaše, domače in tuje, večno in sakralno od večno profanega. Kot da je iniciacija nekaj od Boga danega in razdevičevanje pridržano božjim. Vdor profanega v sakralno je še najbolj viden na področju umetnosti, kjer so postavljeni novi parametri, ki bodo jutri defamirani, da – cello antiteza novim. 

Kako delati v narodu in v diaspori hkrati? Kako podeliti tej diaspori krila, da bi letela ne samo kot ptice selivke na jug, domov do Drave in Save, ampak novim horizontom naproti. Kako povedati narodu, da ni  ogrožen tam kjer ga skrbi? Danes so grožnje druge narave.

In kako se integrirati v narod, ki te gleda zviška, kjer so že Freud in Cankar, Wolf in Plečnik čutili, da bodo večno obsojeni na prišleke, na tujce iz obrobja, ki ustvarjajo le manjvredne surogate, nevredne in neposvečene konjske hleve, na obrobju mesta v delavskih naseljih. In ta narod genijalnih prišlekov, tistega kar je ostalo od zlate monarhije, ki je desetletja po zlomu nadčloveka Adolfa potuhnjeno živel ob železni zavesi, je nezmožen razjasniti lastno preteklost. Kljub vsemu je Dunaj neoporečna kulturna prestolnica srednje Evrope, ki je nekdanje prišleke že zdavnaj sprejel za svoje paradne konje in za kulturno potešitev potrebuje vedno nove. To je za vsakega kulturnika velik izziv.

Vsako veliko delo, ki ga je potrebno napraviti za objektivizacijo polpretekle zgodovine, ne samo korotanske, ni za podeljevanje lovorik ampak za samo najdenje odnosa naroda do le-te.

Narod išče samega sebe vedno znova skozi kulturne ustvarjalce.

V Korotan sem prišel po skoraj petnajstih letih intenzivnega življenja v teološkem, malodane puščavniškem svetu. Življenje in duhovnem svetu, kjer se lomijo ne samo tisočletja postavljeni sitemi religioznega pojmovanja sveta. Znamenje časov je tudi novi človek, ki ga je rodila povojna ekstistencialna stiska. Ta človek je v marsičem počistil z zgodovinsko navlako. Bolj kot kdajkoli prej se je hotel osvoboditi preteklosti. Nikoli prej niso tako hitro padale dogme, ki so držale tisočletja ali vsaj stoletja. Naj si to novi človek prizna ali ne, je to rezultat ne samo razsvetljenosti ali že predhodne renesanse, ampak že z antiko prepojene krščanske misli, ki je bila in je “še” vedno nosilec evropske misli. Mnogi sodobni evropski misleci razmišljajo še vedno krščansko, a ne cerkveno. Socialna zgodovina Evrope je imela vedno svoje negativne in pozitivne pojave tudi na kulturnem področju. Brez srednjeveških samostanskih gibanj in šol, ki so zametek evropske pismenosti, brez renesančnih papežev, ki so medtem, ko so prisegali na inkvizicijo, omogočili največjo revolucijo v zgodovini umetnosti in zametek nove evropske misli, brez humanizma in brez reformacije ne bi bilo take sodobne umetnosti. Potreben je bil Leonardo, pa Savonarola, Hus in Luter, Rousseau, Nitsche in Marx, pa tudi Trubar in Plečnik, da se imenujemo kulturni narod. Saj je lahko končno bistvo krščanstva osvoboditev človeka in pravilo sobivanja samo ljubezen.

Ta moj kratek izlet je potreben za razumevanje, iz kakšnega kvasa so bila moja dejanja, ko sem odprl vrata Korotana in zakaj sem svoje posvečanje kulturi pojmoval in čutil kot poslanstvo.

Korotan je imel že od ustanovitelja patra Ivana Tomažiča dalje jasen namen, ki ga je izpolnjeval do leta 1988. Lastnica doma Mohorjeva družba iz Celovca pa je tista starodavna ustanova, ki se med redkimi slovenskimi ustanovami lahko pohvali s kar se da pogumnim namenom: s krščansko vzgojo, ohranjanjem slovenske kulture in razumevanjem med narodi. Vse za duhovno rast naroda. Njen zgodovinski usoden udarec, ko je bila razbita med tri totalitarizme, fašizem, nacizem in komunizem; med tri države, Jugoslavijo, Italijo in Avstrijo, je po čudnem nasmehu usode še kar dobro preživela ob stikih in prepletanju na večnarodnostnih področjih in v različnih kulturnoduhovnih prostorih. Obogatila se je s perspektivo ne samo večjezičnosti, ampak večkulturnosti, in postala med narodi nosilec evropskih vrednot, ki jih danes hvalabogu skoraj samoumevno uživamo. 

Novi Korotan, ki smo ga zgradili leta 1994, je v novem okolju in po letih balkanske norije, otresanja Slovenije iz njenega konteksta in po nasmehu zgodovine, približevanja srednjeevropskem kulturnemu prostoru, v katerem je slovenski narod preživel več stoletij, postajal vedno bolj artikulirana kulturna hiša naroda, ki se je v tej ne samo spogledoval z drugimi, ampak se je tudi sam oplajal z novim kulturnim izrazom Evrope. 

Obnova hiše starodavne Knafljeve ustanove je bilo logično nadaljevanje in izvajanje tega poslanstva, ki se je zapisalo vame. Če je bil moj prednik Luka Knafelj mecen nekaterim študentom s Kranjskega, je njegova strateška poteza omogočila kasnejšo kulturno rast naroda tudi preko štipendistov, kot so bili Prešeren, Kopitar, Miklošič, Tavčar in plejada drugih. 

Ali niso tudi vsi Knafljevi in korotanski študenti kapital, ki ga še kako potrebujemo?

Veselje je bilo delati s slovenskimi študenti, ki so temu kontekstu dodajali svežino, pa s starostami, ki so že desetletja osvajali Olimp umetnosti. Ko smo s sodelavci ustvarjali knjigo “Slovenski Dunaj”, nam je bilo jasno, da je puščanje sledi tudi zanamcem zelo potrebno.

Danes, ko so nekdaj mogočne politične meje v Evropi postale le še upravne meje med sosedskimi državami, je nastopil čas, ko lahko kulturno neskončno zadihamo.

Antagonizem soseščine, sosedovanja,  je transparenten v avstrijsko-slovenskih odnosih. Domačinsko opevanje svojega je večkrat vodilo in vedno bolj vodi v samozadostno precenjevanje in razkazovanje pobarvanih pirhov, ki ob natančnem in kritičnem pogledu ni drugega kot prodajanje megle. Umetniški poklic vključuje določeno narcisoidno noto in pogum po defloraciji nedostopnega, prepovedanega. Ker je slovenski kulturni prostor zelo razvejan in Slovenija ima pro capita zelo veliko število umetnikov, je toliko bolj potrebno razločevanje duhov. V vseh letih delovanja smo hoteli pokazati kar se da kvalitetno in raznoliko umetniško ustvarjanje. V Korotanu ali pa v sodelovanju z drugimi ustanovami smo priredili tudi za dunajsko publiko posebej zanimive teme: razstava Kočevarjev, predstavitev knjige o Soški fronti. Zadnja leta Slovenski kulturni center že presega same meje Dunaja in Avstrije: Razstava sodobne slovenske likovne umetnosti v Pragi, razstava v Stuttgartu in v Ljubljani. 

Kljub evrokratom, kljub vdoru kiča in posledičnega razvrednotenja v umetnosti, kljub prodajalcem megle, kljub izključnemu merkantilizmu tistih, ki so že zdavnaj vzeli kulturo v svoj fevd, ostajam zvest ustvarjalcem in sebi. 

Druženja s slovenskimi in drugimi ustvarjalci v vsakoletnih kolonijah, kakor imenujemo naše delavnice, so bila uspešna ne samo po ustvarjalni plati ampak tudi kot forum mnogih idej,  ne vedno enotnih pogledov na svet in kritičnega preverjanja tujega in domačega.

Četudi je danes težnja, da bi zreducirali umetnost na dekorativno raven in ji odvzeli vso narativnost, ki današnjemu svetu res ni potrebna, pa je to lahko izhod  v  brezizraznost, namesto v prepotrebno katarzo. Če je bil pred stoletjem Bog obstojen na smrt, je danes umetnost, ki se secira v identiteti. Kaj bo le po umetnosti?

Samokritika je nujna v takem delu. Še veliko ni bilo postorjenega. Mogoče tudi ni bilo tiste širokopoteznosti, ki bi ustvarila večje pomnike.

Ni mi uspelo predstaviti večjih slovenskih prireditev. Napraviti večje promocije. Potrebno bi bilo predstaviti slovenske impresioniste, pa čudovite gotske plastike. Potrebno bi bilo zaprositi druge narode, da nam izrečejo pravo kritiko, da nam pokažejo, kaj smo. Verjetno bo čas za tako brušenje idej in kulturnih dosežkov šele prišel.

Kontakt

SKC Korotan
Albertgasse 48
Dunaj


+43 1 403 4193
info@korotan.org