Anton Dermota (1919–1989), rojen v Kropi pri Radovljici, je bil že v otroštvu navdušen nad cerkveno glasbo. Študiral je za organista in postal član opernega zbora v Ljubljani. Leta 1934 je dobil štipendijo za nadaljevanje študija na Dunaju – mestu, v katerem se je popolnoma posvetil petju, si ustvaril družino in živel do konca življenja. Septembra 1936 je podpisal pogodbo z Dunajsko državno opero in v njej debitiral v Mozartovi Čarobni piščali. Takoj so mu ponudili, da bi nastopil tudi na Salzburškem festivalu v vlogi Zorna iz Mojstrov pevcev nürnberških Richarda Wagnerja, dirigent je bil Arturo Toscanini.

Dermota je ostal zvest Dunajski državni operi prihodnjih 45 let, vse do konca svoje operne poklicne poti. »Pevec, ki štiri desetletja poje v isti operni hiši, mar vam to ne zveni že kot legenda?« se je spraševal nek glasbeni kritik. Čeprav je bil zelo priljubljen pri občinstvu, prvih nekaj let na Dunaju Dermoti ni bilo lahko. Iz državne opere so po aneksiji Avstrije Hitlerjevi Nemčiji leta 1938 odpustili vse glasbenike judovskega rodu, več kot dvesto ljudi. Med pogovorom za Delo je Jovita Dermota povedala, da je bilo očeta med letoma 1938 in 1945 zelo strah, ker je vedel, da bi se ga kot Slovenca z jugoslovanskim državljanstvom lahko lotili nacisti.

Dermota je med drugo svetovno vojno ostal na Dunaju. Hilda Dermota je takrat rodila dve hčerki (sin se je rodil kasneje, leta 1948). Vojne še ni bilo konec, ko je na Dunaju 1. maja 1945, kmalu po tem, ko so mesto osvojile enote Rdeče armade, opera spet začela delovati. Vsa gledališča Tretjega rajha so pred tem, septembra 1944, po Goebbelsovem ukazu zaprli zaradi »totalne vojne«. Državna opera je bila marca 1945 med letalskim bombardiranjem težko poškodovana, zato je Dermota nastopil na začasnem odru v gledališču Theater an der Wien. Na odru brez kulis je igral Jacquina v Beethovnovem Fideliu. Na razstavi si lahko ogledamo fotografije Dermote iz te in nekaterih drugih predstav na Dunaju in v Salzburgu ter iz nekaterih nastopov na gostovanjih: v Mozartovih operah Don Giovanni (1938), Così fan tutte (1940) in Čarobna piščal (1948), v Smetanovi Prodani nevesti (1940), Puccinijevi Manon Lescaut (1949), Evgeniju Onjeginu Čajkovskega (1951) in Pfitznerjevi Palestrini (1977).

Po vojni je imel Dermota nekaj težav. Na prvem gostovanju po Južni Ameriki leta 1948 sploh ni smel zapustiti ladje v pristaniščih, v katerih se je ladja ustavljala, ker ni imel vizuma. »Takrat je začel razmišljati o tem, da bi zaprosil za avstrijsko državljanstvo, in ga kmalu tudi dobil,« nam pove Jovita.

Kmalu po vojni so v državni operi ustanovili dunajski Mozartov ansambel, eden njegovih ključnih članov pa je bil prav Dermota. Pri interpretaciji Mozartove glasbe so namesto prostornega orkestrskega zvoka bolj poudarjali kakovost komorne glasbe in razvijali jasnejši, lahkotnejši zvok ter uveljavljeni »dunajski slog«. Dermoto so leta 1946 razglasili za »komornega pevca« pa tudi kasneje je prejemal številna priznanja, umetniške nagrade in visoka odlikovanja več držav. Od leta 1966 je z ženo predaval na Akademiji za glasbo (danes Univerza za glasbo). Leta 1978 je objavil avtobiografijo v nemščini, slovenski prevod Tisoč in en večer: Iz življenja poklicnega pevca pa je leta 1985 objavila Mohorjeva založba iz Celja.

Dermota je svojo zadnjo operno vlogo, Tamina iz Čarobne piščali, odigral leta 1981. Umrl je na Dunaju junija 1989, kmalu po svojem 79. rojstnem dnevu. Pokopali so ga na pokopališču dunajske občine Hietzing ob vrtu dvorca Schönbrunn. Tu leži v dobri družbi, saj je na tem pokopališču pokopanih več drugih kulturnih velikanov: skladatelj Alban Berg, pisatelj Franz Grillparzer, slikarja Gustav Klimt in Koloman Moser, arhitekt Otto Wagner idr.